Legenda v izgnanstvu

Sliši se ?rnogledo, a ?e ima kdo pravico do takšnega mnenja, je to ravno on

Prostovoljno izgnanstvo Paola Maldinija je udarec vsem vrednostim, ki jih je legenda skozi svojo igralsko kariero predstavljala in nekaj kar si klub kot je AC Milan enostavno ni smel dovoliti. Slovo ultrasov od žive legende kluba na njegovi zadnji tekmi na San Siru je najsramotnejše dejanje tistih najbolj gore?ih navija?ev kluba, kot kaže pa je Milan že pla?al ceno za odstopanje od vseh tistih vrednosti, ki jih je skozi svojo igralsko kariero »Il Capitano« simboliziral.

Januarski nogomet v Italiji simbolizirajo razrita igriš?a in neizbežna gosta megla, ki jo vedno spremlja ledeno mrzli veter. Zakaj je temu tako? Zahvaljujo? italijanski trmi in nespremenljivemu stališ?u, da se na »mediteranu« nogomet mora igrati brez zimskega premora. V takšnem ledenenm januarju davnega leta 1985 je Milan gostoval v Vidmu pri Udineseju. Sezono za pozabo, so rde?e-?rni na koncu kon?ali na petem mestu, prvak Italije pa je bila tistega leta prvi? in zadnji? Verona, Zakaj je ta sezona tako pomembna? Zato, ker je bila edina pozitivna stvar v tistem težkem letu debi Paola Maldinija. De?ek, ?igar priimek je navija?e spominjal na zlato preteklost ko je za Milan blestel njegov o?e, je z svojim debijem vzbudil upanje na boljšo prihodnost. Svoj debi proti Udineseju je Maldini odigral še pred prihodom Silvia Berlusconija, ki je kasneje prinesel tako željeno zlato ero kluba. Paolo Maldini je tistega davnega januarja zmrzoval na klopi, ob poškodbi štoperja Battistinija, pa so sanje postale resni?nost, ko je vsega 16 letni de?ek debitiral za prvo moštvo Milana. Tekma proti Udineseju je bila prva tekma Paola Maldinija v »nulti« sezoni, novejše ?rno-rde?e zgodovine.

Že naslednjo zimo je direktno z neba, ?isto v svojem stilu, na San Siru priletel Silvio Berlusconi in oznanil velike spremembe; spremembe, ki niso zaznamovale le Milano in Italijo, ampak celotno nogometno Evropo. Milan je bil to naslednjo sezono le sedmi, Paolo Maldini pa je do takrat že zbral 27 nastopov za prvo moštvo. Nato pa se je za?elo: v naslednjih dveh letih je uprava zgradila Milan, ki nikoli do takrat ni bil tako velik in mo?an in ki verjetno nikoli ve? ne bo tak kot takrat. Na San Siro so prileteli »lete?i Nizozemci«, na klop pa se je usedel legendarni Arrigo Sacchi, ki je predsednika Berlusconija »kupil« z izjemno uspešnim vodenjem Parme. Te spremembe so bile dovolj, da Milan postane najmo?nejše moštvo v Evropi.

Izjemno mo?no »vezivno tkivo« šampionskega Milana pa je bil, med drugim, tudi znoj Paola Maldinija. Sin velikega Cesareja, je bil ena od glavnih, ?e ne celo glavna vez šampionskega Milana. Igralec, ki je celotno svojo kariero posvetil svetemu grbu in ki pripada generaciji, ki bo vedno z zlatimi ?rkami zapisana v zgodovnini Milana, je bil ?etrt stoletja kasneje z žvižgi in žaljivkami »pozdravljen« na svoji poslovilni tekmi na San Siru. Predstavljal je vse tisto, ?esar se tisti, ki so sebi dali za prav, da sebe proglasijo kot nekaj ve? od ostalih, bojijo. Predstavljal je vrednosti, ki so tistim, ki sebe imenujejo »glavni navija?i« tuje in se jim zdijo odve?. Ravno zato smo na tisti famozni poslovilni tekmi pred tremi leti na štadionu lahko razbrali takšne transparente:

»Il Capitano hvala za vse; na igriš?u si bil izjemen, izven njega pa nisi imel spoštovanja do tistih, zaradi katerih si postal bogat.«

»Za svojih 25 let kariere se zahvali tistim, ki jih imenuješ pla?niki in kmetje.«

»Samo en je kapetan« je bilo mo? prebrati na južni tribuni San Sira tistega žalostnega popoldneva, pri tem pa so ultrasi seveda mislili na Franca Baresija.

Na poslovilni tekmi je prišlo do vrhunca spora med »ultrasi« in Maldinijem, ki ni želel ni? drugega, kot opravljati svoje delo. To je bilo edino kar je želel in znal po?eti in kar je tudi po?el, verjetno najbolje od vseh levih bo?nih igralcev na svetu. Izven igriš?a je bil posve?en svoji družini, pri tem pa ni skrival nerazumevanja do nasilnega navijaškega sveta in do njihovega odnosa do igralcev.

»Mulec, star 18 let je od mene zahteval da se mu opravi?im za poraz proti Liverpoolu v Istanbulu, pri tem pa seveda ni pozabil na žaljivke in grožnje. Njemu naj bi bilo težje kot meni? V kaj se je to nogomet spremenil«, je po najtežjem porazu v karieri izjavil nepozabni Il Capitano. Ve?krat se je tudi odrekal temu, da se navija?e deli na tiste »za golom« in ostale »govna?e« kot Ultrasi radi imenujejo tiste, ki tekme svojega najljubšega moštva spremljajo z ostalih treh delov štadiona.

»Zastareli stadioni in petarde? Jaz si nogometa ne predstavljam na takšen na?in«, je za rimsko »Repubblico« svoj ?as izjavil Maldini. Živi v izgnanstvu, v nogometnem smislu seveda. Dale? stran od kluba, kjer je postal simbol in živa legenda. Ni želel zasesti neke pozicije le na podlagi svojega slavnega imena. Namesto tega se raje ukvarja s privatnim poslom, ki ga je za?el še v ?asu igralne kariere. Maldini morda ne potrebuje Milana, gotovo pa je da italijanski nogomet krvavo potrebuje Paola Maldinija.

»Milan se je pri?el potapljati z momentom, ko se je odrekel svojih starih zvezd. Poglejte podobne ekipe, tipa Bayern in Real Madrid. V teh klubih so bivše igralske legende na klju?nih mestih v upravi«, razlaga Maldini, ki je sam v svoji bogati karieri petkrat postal prvak Evrope, sedemkrat pa prvak Italije. Govori se tudi, da naj ga Galliani nebi želel v upravi, saj bi tako pod vprašaj postavljal avtoriteto ostalih. Obstaja pa tudi zgodba, da naj bi mu sam Silvio Berlusconi postavil »rampo« in sicer v tistem trenutku, ko je Maldini zavrnil angažma v politiki. Ime kot je Paolo Maldini bi namre? gotovo prineslo veliko glasov, Maldinijeva košarica velikemu predsedniku pa je nekaj, preko ?esar Silvio enostavno ni mogel.

»Nogometaši so kot vsi ostali ljudje. Vsak ima svoje predstave o vrsti razli?nih vprašanj. Nekateri so pripravljeni ta svoja mnenja uveljavljati skozi politi?ne tokove, meni pa je takšen na?in tuj«, dodaja Maldini.

Leonardu se je zahvalil za pondubo v PSGju, Allegri pa ga je želel v svojih vrstah, kjer bi bil nekakšna vez med trenerjem in igralci, predvsem velikimi zvezdami kot je bil Ibra. O tem se je govorilo v oktobru 2011, po tem pa so vse govorice potihnile.

»Pomembno mi je, da povem, da se sam nikoli nisem ponujal. Menim, da ni življensko pomembno, da mora biti nogomet še naprej del mojega življenja, obstajajo namre? tudi druge re?i v življenju. Ne obiskujem ve? San Sira, v tej sezoni pa sem si ogledal le Juventus proti Chelsea-ju, želel sem namre? videti nov štadion. Odšel sem navdušen, tako nad ambientom kot igro. Toda to je le izjema, saj je Juventus iz Italije v tem trenutku edini, ki je lahko konkuren?en v Evropi, v Serie A pa tako ali tako nimajo resnega konkurenta«, meni Maldini.

»Primerjajte Italijo in Nem?ijo pa imate dovolj. Oni so SP 2006, izkoristili da zgradijo nove štadione, da se razvijejo do maksimuma, mi pa smo ostali v letu 1990 in nismo uspeli profitirati iz tistega SP, ki smo ga takrat organizirali« dodaja Il Capitano.

Ob tem ne verjame v projekt »novega« Milana:

»Sr?no upam, da se motim, toda sam ne vidim nobenega na?rta. Trenutno vidimo, da v Milan prihajajo igralci, ki se jim iztekajo pogodbe. Ra?unanje na mlade upe, je v teoriji dobro, problem pa je v tem, da dobri mladi igralci danes stanejo po 20 in ve? milionov €, to pa so cifre, ki jih italijanski klubi enostavno niso zmožni spremljati.

Uprava je upokojila njegovo »trojko«, teoreti?no pa jo lahko nosita le njegova sinova Christian in Daniel:

»?e sem iskren, mi ta ideja ni vše?, rad pa bi, da nebi bila vše? tudi njima. Sam vem kakšen pritisk je bil na meni, ko sem vstopal v ?evlje, ki jih je zapustil moj o?e in zato jima tega ne privoš?im. Želim si, da bi bila dobra ?loveka, da se posvetita tudi šoli in da zgradita svoje življenje. Vem da je to težko; sam sem imel sre?o, da sem se rodil v Milanu, da sem imel dobre profesorje v šoli in na faksu, saj so bile to osebe, ki so bile razumevajo?e in ki so me gnale naprej. Prav tako pa mi ni ve? vše? ta mladinski nogomet, saj se je vse spremenilo v neko tekmovanje, otroci pa so postali plen raznih managerjev. Ko sem bil jaz otrok, je nogomet za nas pomenil radost«, je svojo zaklju?no misel strnila legenda  v izgnanstvu, tistem prostovoljnem seveda.

»Sem dale? od vsega, ampak sem sam svoj«, je zaklju?na misel, ki tako veliko pove ne le o tem kakšen nogometaš je bil, temve? predvsem o tem, kakšen ?lovek je Paolo Maldini.

Morda se z njim v marsi?em ne strinjate, morda menite, da je preve? ?rnogled in ne preve? objektiven. A ko postavite vse na tehtnico lahko mirno zaklju?ite, da govorimo o osebi z visoko dvignjeno glavo; o osebi, ki je živa legenda kluba; o osebi ki si zasluži spoštovanje celotnega nogometnega sveta, v prvi vrsti pa predvsem nas, navija?ev AC Milana. Ne menite tako? Poglejte si spodnjo sliko, pa si boste hitro premislili.

Prevedeno in prirejeno z strani "acmilan-serbia.com"