Predstavljamo NEPREMAGLJIVE

To je zgodba o nepremagljivih in nesmrtnih (Invincibili e Immortali). Vzemite si ?as in jo preberite, ne bo vam žal.

V zadnjem ?asu se je veliko govorilo o zelo dolgem nizu neporaženosti Juventusa, ki je v Serie A uspel ostati neporažen kar 49 tekem. Niz »Stare Dame« je prekinil mestni tekmec rde?e-?rnih Inter. Ob omenjanju izjemne serije Juventusa pa se mnogi (predvsem starejši) navija?i Milana radi spominjajo niza svojega najljubšega kluba, ki je bil dolg kar 58 tekem in predstavlja absolutni rekord neporaženosti v prvenstvenih tekmah (upoštevajo? samo 5 najmo?nejših lig na svetu) in tretji najdaljši niz nasploh v Evropi (za Steauo in Celticom). Imenovali so jih »Invincibilli« (nepremagljivi) in ravno njim v ?ast namenjamo ta prispevek.

Izjemna zgodba se za navija?e Milana sicer za?enja precej žalostno. Pisal se je 19. Maj 1991. Topel spomladanski dan bo za vedno ostal v lepem spominu predvsem pri navija?ih Sampdorie, saj je takrat klub iz Genove prvi? v zgodovini postal italijanski prvak (V tistem ?asu je za »Dorio« igral Sre?ko Katanec). Italijanski prvak iz sezone 91/92 bo v Ligi Prvakov (takrat se je tekmovanje imenovalo Pokal prvakov) leto kasneje prišel do finala, kjer bo klonil proti slavni Barceloni (Katalonci so tistega davnega leta 1992 prvi? postali prvaki Evrope, Milanu je do takrat to uspelo že 4-krat). A vrnimo se nazaj v maj leta 1991. Tistega dne je v predzadnjem krogu Serie A, ekipa Vujadina Boškova (trener Sampdorie v tistem ?asu) bez ve?jih težav premagala Lecce (3:0), na drugi strani pa se je Milan mu?il na jugu Italije pri Bariju. Sacchijev Milan se je s porazom proti Bariju (2:1) dokon?no poslovil od naslova, Bari pa si je po drugi strani s to zmago zagotovil obstanek. Za zanimivost povejmo, da je bilo le teden dni kasneje na štadionu Barija odigrano finale Lige Prvakov, kjer je beograjska Crvena Zvezda (takrat še skupni državi) priigrala prvi evropski klubski naslov.

Arrigo Sacchi, je že prej sprejel odlo?itev,da po koncu sezone 90/91 zapuš?a klop Milana. Klop, kjer je od popolnoma neznanega »mister-ja« (italijanski izraz za trenerja) iz province prišel do prvega (in edinega) osvojenega naslova Italije (na ra?un Maradoninega Napolija), kasneje pa je dve leti zapored uspel kraljevati celotni Evropi (in tudi svetu), zahvaljujo? predvsem izjemnim igralcem, kot so: nizozemski trio Gullit-Van Basten-Rijkaard, Italijani Baresi, Tassotti, Maldini, itd. Kljub izjemnim igralcem, pa je bila strokovna javnost mnenja, da je ta ekipa, po tisti znameniti »marsejski no?i« in zelo povpre?no odigranem finišu Serie A, že dosegla svoj zenit in svoje najboljše partije. Milan je namre? v tisti sezoni ne le izgubil doma?i naslov, temve? je proti Marseillu v ¼ finalu evropskega pokala po doma?em remiju in porazu v gosteh izpadel tudi v Evropi. Zakaj potem naziv »marsejska no?«? Zato, ker je tik pred koncem povratne tekme, na »Veledromu« pregorelo par reflektorjev, tako, da je bil sodnik primoran tekmo prekiniti. Po odpravi težave se igralci Milana niso želeli vrniti na igriš?e (verjetno so želeli izsiliti ponovitev tekme), kar je UEFA sankcionirala z službenim rezultatom 3:0 za Marseille, Milan pa je za name?ek dobil prepoved tekmovanja v evropskih tekmovanjih za naslednjo tekmovalno sezono (91/92). Na koncu se bo izkazalo, da je tudi ta sankcija pripomogla k izjemnemu nizu, ki ga je Milan za?el v zadnjem krogu tiste zelo klavrne sezone 90/91.

Tekma brez poraza številka 1: 26.5.1991, Milan-Parma 0:0

Konec maja 1991 je Milan na doma?em igriš?u igral zadnjo tekmo v sezoni. Mister Arrigo je svojo zadnjo tekmo na klopi Milana, vodil ravno proti ekipi, ki jo je treniral preden ga je Berlusconi opazil in kasneje tudi angažiral kot trenerja. Parmi (takrat jo je vodil Nevio Scala) je bil dovolj tudi remi, da bi se uvrstili v Pokal Uefa za naslednjo sezono, Milanu pa tekma ni pomenila prakti?no ni?, razen to, da se na njej poslavlja trener, ki je navija?em Milana skupaj z svojimi izjemnimi igralci prinesel toliko veselja. Ob koncu tekme se je z ?astnim krogom od navija?ev poslovil tvorec nove ere Milana, ki si je po avanturi v Milanu, zadal nov izziv. Postal je namre? selektor italijanske reprezentance, s katero bo 3 leta kasneje prišel vse do finala SP v ZDA, ki ga je proti Braziliji nesre?no izgubil po enajstmetrovkah. Velikega Sacchija, pa je na klopi Milana zamenjal »Don Fabio«.

Fabio Cappelo

Fabio Capello je pred prihodom Sachija, eno leto že vodil Milan (zamenjal je legendarnega Nilsa Liedholma). Don Fabiu je takrat uspelo biti »le« drugi v prvenstvu (prvi je bil Napoli z Maradono) in tako se je že po eni sezoni poslovil. Štiri leta kasneje se je vrnil v klub, odlo?en, da ga zapusti z precej »boljšo bilanco«, kot štiri leta poprej. Kljub temu pa za?etek ni bil obetaven. Milan v poletnem »mercatu« leta 1991 ni pretirano zapravljal. Prišli so le trije novi igralci, pa še to 2 iz posoj (Antonioli in Albertini), iz modro-?rne na rde?e-?rno stran Milana pa se je preselil Aldo Serene (najboljši strelec Serie A, dve leti poprej, ki pa je bil že v zatonu kariere). Osnovo Capellovega moštva so še naprej tvorili igralci, ki so zadnja štiri leta kraljevali v svetovnem klubskem nogometu, a po precej klavrni sezoni 90/91, kjer je glavni napadalec Van Basten dosegel le 11 zadetkov, je prevladovalo mišljenje, da Milan ni ve? sposoben tako izjemnih predstav, kot pod Sacchijem.

A Don Fabio je kmalu demantiral vse kritike. V svoji prvi sezoni po povratku je z ekipo, ki ni bila obremenjena z igranjem v Evropi (zaradi kazni), dominiral v doma?i Serie A. Milan pod Cappelovim moštvom osvaja naslov in to brez poraza! Seveda ni šlo vse tako gladko. Niz bi se lahko kaj hitro kon?al že v tretjem ali ?etrtem krogu, ko je Milan (na »italijanski na?in«) proti Juventusu in Fiorentini v zadnjih minutah uspel iztržiti remi. A po gostovanju v Bergamu v 6. krogu, kjer je Milan z odli?no igro zmagal z 2:0 (en zadetek je dosegel tudi »bodo?i zvednik« Albertini), rde?e-?rnim nih?e ni prišel niti blizu. Naslov je bil teoreti?no zagotovljen v 32. krogu na gostovanju v Neaplju, kljub temu, pa so fantje tudi v zadnjih dveh krogih, dosegli prepri?ljive zmage. Na zadnji doma?i tekmi v tisti sezoni se je od moštva poslovil Carlo Ancelotti, ki je z dvema zadetkoma proti Veroni (zmaga z 4:0) poskrbel za sanjsko slovo. Novi prvak Italije, pa je v zadnjem krogu gostoval v Foggii, pri istoimenskem klubu. Na pol?asu je Milan zaostajal z 2:1, a se je v nadaljevanju »odpeljalo« Nizozemcem in Marcu Simeoneju. Milan v drugem pol?asu dosega kar 7 zadetkov in tako sezono kon?uje v velikem stilu z zmago 8:2.

Druga sezona pod Cappelom

Po izjemni sezoni 91/92 in dvanajstem osvojenem Scudettu za Milan, se rde?e-?rni vra?ajo v najelitnejše evropsko tekmovanje, ki se od sezone 92/93 prvi? imenuje Liga Prvakov. Knock-out faza odhaja v zgodovino, saj je bil format tekmovanja dodobra spremenjen (predvsem zaradi veliko novih držav v Evropi, ki so nastale z razpadom Sovjetske zveze in Jugoslavije). Vsa moštva so igrala 2 predkroga. Skozi 2 sita smo potem dobili 8 ekip, ki so se razdelile v 2 skupine po 4. V skupinah vsak igra z vsakim po dve tekmi (doma?a in gostujo?a) in samo zmagovalca obeh skupin se direktno uvrstita v finale. Šlo je torej za zelo zahtevno tekmovanje, ki so ga lahko igrale samo najboljše ekipe. Milan je bil odlo?en, da po letu premora, Evropi spet pokaže, da je prvo moštvo na stari celini. V upravi so se zaradi tega zavedali, da so potrebne okrepitve in predsednik tisto poletje nedvomno ni var?eval. V tistem ?asu so se uvedla tudi nova pravila glede tujcev v moštvu. Ni bilo ve? omejitve le treh tujih nogometašev (pri Milanu je bila to »sveta nizozemska trojica«), temve? so moštva lahko imela po ve? tujcev, a so bila na posamezni tekmi v moštvo lahko uvrš?ena le tri. V Milanello tako prihajata 2 najboljša igralca v Evropi v letu 1991 (1. in 2. pri prestižni nagradi »Zlata žoga«). Iz Olympiqua iz Marseilla prihaja Jean Pierre Papin (leto poprej je z svojim moštvom iz evropskega pokala izlo?il »Sacchijev Milan« (opisano zgoraj)) in pa ?rnogorski »Il Genio« Dejan Savi?evi?, ki je v v Bariju leta 1991 Crveno Zvezdo popeljal do prvega in edinega evropskega naslova (tudi opisano zgoraj). Z takrat precej krvavo obarvanega Balkana prihaja še en izjemen igralec in sicer Zvone Boban, ki je leto poprej na posoji igral v Bariju (pred tem igral za Dinamo iz Zagreba). Poleg tega v Milan prihajata Eranio in De Napoli, iz Torina pa za astronomsko vsoto prihaja »fantasista« Ginaluigi Lentini (13 milijonov funtov, v tistem ?asu rekordna vsota). Prestop Lentinija je v Italiji dvignil veliko prahu, tako zaradi višine odškodnine, kot zaradi sodnih sporov, ki so sledili nekaj let kasneje.

Milanovo moštvo za sezono 92/93 je bil pravi »Dream Team«, kot so ga v tistem ?asu imenovali mediji. Renomeju moštva in trenerja pa so sledili tudi rezultati, ki so bili naravnost sanjski. Capellov Milan zmaguje kot po teko?em traku in tako v prvih 17 krogih beleži kar 14 zmag! (potrebno je dodati, da je bila v tistih letih italijanska Serie A dale? najmo?nejša liga na svetu in je bilo doseganje zmage precej težje kot danes). Edina »?rna pika« je bil kiks Antoniolija, ki je v mestnem derbiju bratrancem poklonil nepri?akovano to?ko. Odvilo se je tudi nekaj spektakularnih tekem, kot denimo tista z Pescaro v gosteh (5:4 za Milan). Kronologija tekme: V prvi minuti gol za doma?ine dosega, »neznani« nogometaš z imenom Massimiliano Allegri. Milan vra?a z spektakularnimi škarjicami Lentinija in levega beka Maldinija (1:2). Nato ponovno preobrat. Dva prosta strela doma?inov letita v Baresija, spreminjata smer in kon?ujeta v mreži Milana, poleg tega pa Massara za Pescaro dosega še en zadetek za vodstvo s 4:2. Nato pa še en preobrat v režiji Van Bastna! Z dvemi goli izena?uje na 4:4 (vse to se je dogajalo v prvem pol?asu!), nato pa v drugem pol?asu z prelepim »lobom« dosega svojo »tripletto« na tekmi. Izjemna je bila denimo tudi zmaga nad Fiorentino (7:3), nad Napolijem (5:1 in 4 goli Van Bastna), prav tako pa tekma v Torinu proti Juventusu, ko Sebastiano Rossi na vratih zamenja poškodovanega Antoniolia, kasneje Vialliju brani enajstmetrovko v zadnjih sekundah tekme in od tistega dne prakti?no postaja vratar številka ena.

V Evropi gre Milanu prav tako odli?no. V prvem krogu je brez ve?jih težav padla ljubljanska Olimpija (4:0 in 0:3), v drugem pa Slovan iz Bratislave (3:0 in 0:1). V skupinskem delu Milan dosega suverenih šest zmag proti Goteborgu, PSV-ju in Portu. Milan tako brez ve?jih težav prihaja do finala Lige Prvakov v prestolnici Bavarske. V finalu Lige Prvakov jim je nasproti stal stari dobri znanec Marseille. Kljub dominaciji Milana skozi ve?ino tekme je Marseille uspel zadržati vodstvo enega gola, ki si ga je priigral v 43. minuti po kotu in tako postal prvo francosko moštvo, ki je postalo evropski prvak (dve leti poprej so finale izgubili). Veliko let kasneje je eden od igralcev, ki je igral tisto majsko finale leta 1993 v svoji knjigi napisal, da so igralci Marseilla pred tekmo prejeli injekcije (z drugimi besedami: dopingirani so bili). Kljub šoku v medijih, ki je poro?al o tej novici, pa nikoli ni bila izvedena nobena preiskava. Fabio Cappelo je tako po seriji desetih zmag v Ligi Prvakov doživel prvi poraz in to tisti najbolj bole?i, saj se je zgodil v finalu.

Kljub idili?ni atmosferi in izjemnim rezultatom v Serie A, pa je v moštvu prihajalo tudi do nesoglasij. Zaradi veliko tekem, je Don Fabio prakticiral »turn over«, predvsem med šesterico tujcev, ki so bili v ekipi (ni bilo standardne enajsterice). Zaradi tega na?ina dela je bilo med dolo?enimi igralci precej nezadovoljstva. Eden najbolj nezadovoljnih je bil Ruud Gullit. »?rni Tulipan«, je za razliko od drugih dveh rojakov dobival zelo malo priložnosti. Drugi nezadovoljnež pa je bil Dejan Savi?evi?, ki je kasneje izjavil, da je bil z Cappelovim na?inom dela seznanjen šele ob prihodu v Milano (ko se je odlo?al za transfer je mislil, da bo fiksni ?lan prve enajsterice). Svojeglavi »Il Genio« je že v prvi sezoni grozil z odhodom iz kluba.

Vrnimo se nazaj na niz neporaženosti v Serie A. V sedmem krogu Milan zmaguje Parmo in tako prihaja do 41 tekme brez poraza. S tem dosežkom rde?e-?rni presegajo rekord Fiorentine, ki so ga vijoli?asti dosegli v šestdesetih letih. Po izjemnem jesenskem delu v Serie A, pa se ob koncu leta pojavljajo prve težave z poškodbami Marca Van Bastna. Na tekmi proti Anconi (nekaj dni pred prejemanjem »Zlate žoge« za najboljšega nogometaša) se je golgeter Milana prvi? resneje poškodoval. Kasneje se bo izkazalo, da je bila ta poškodba le za?etek mukotrpnega obdobja, ki je bilo polno operacij in ki je na koncu dve leti kasneje legendo kluba primoralo, da že pri 31 letih kon?a svojo bogato nogometno kariero.

Milanova igra je bila v blagem padu. Porazov seveda ni bilo a so bile zmage težko prigarane (ve?krat z minimalnim rezultatom (1:0)). Milan je ve?krat reševal fenomenalni Rossi, ko je npr. na tekmi proti Lippijevi Atalanti v Bergamu ubranil kar 2 enajstmetrovki. Z zmago nad Fiorentino je imel Milan v 22. krogu že 14 to?k prednosti pred Interjem (takrat je zmaga prinašala 2 to?ki, kar pomeni da teh 14 to?k, prevedeno v današnje ?ase pomeni 21 to?k naskoka). Poraz v polfinalu pokala proti Romi je pokvaril na?rte Berlusconija, da z Milanom osvoji trojno krono (Milan je izgubil tudi že prej omenjeno finale LP).

Tekma brez poraza številka 58: 14.3.1993, Lazio-Milan 2:2

In tako prihajamo do zadnje postaje. Po vodstvu z 2:0 je Cappelov Milan prejel dva zadetka in tako tekmo kon?al z remijem. Teden dni kasneje pa na San Siro prihaja moštvo, ki je sodelovalo pri nastanku tega izjemnega niza: Parma. Skoraj dve leti kasneje v Milano prihaja isto moštvo s katerim je Milan igral, ko je za?el svoj neverjetni niz. Nevio Scala, ki je v tem ?asu še vedno vodil moštvo Parme (gre mimogrede za Rossonera) je premagal Milan z 1:0. Gol je iz prostega strela dosegel Kolumbijec Faustino Asprilla. Po koncu tekme, ki jo je Milan izgubil se na San Siru ne sliši niti en žvižg.

Ravno nasprotno. San Siro se z dolgim in gromkim aplavzom zahvaljuje in pozdravlja svoje NEPREMAGLJIVE!

Tekst preveden in prirejen z spletne strani milannews.it in acmilanserbia.com (prvotni avtor: Giuseppe Bosso)