Slovo v solzah
Nekdo, ki je navija? sosednje sla?ilnice San Sira je nekaj dni nazaj dejal: »Saj te dva ne morata narediti skupaj niti 30 tapk«. Mogo?e imaš celo prav »dragi« Interista, vendar omenjena dva igralca, sta brez posebnih fizi?nih predispozicij, brez zavidljive tehnike driblinga, brez bliš?a, prešla v srca milijonov navija?ev Rde?e-?rnih. Mogo?e je bila to njihova skrivnost, mogo?e je bila skrivnost ta, da sta odigrala vsako sleherno tekmo kot da bi bila njuna zadnja. Od prijateljskih, prvenstvenih, pa do finalnih tekem Lige prvakov. DA, kolega Interista – množina: finalnih tekem lige prvakov. O naslovu svetovnih prvakov pa ne bom za?el niti pisati, toliko o 30ih »tapkah«. S svojo pojavo, voljo, željo, borbo ter nepopustljivostjo sta se vkorakala v srca tudi tistim, ki so jih imeli za netalentirane, ne vredne biti v moštvu velikega Milana. Med omenjenimi navija?i sem bil neko? tudi sam in v njiju nisem verjel. Znova in znova sta mi neumorno dokazovala, da se motim. Vseeno sem jih prvih par let zavra?al, ker sem verjel, da lahko imamo kvalitetnejše igralce na njihovih pozicijah, igralce ki lahko naredijo razliko z eno potezo.
No in tukaj je tudi ti?al »kiks« v mojem razmišljanju: Gennaro Gattuso in Filippo Inzaghi sta Milan spremenila v tisto kar je Milan danes z ve? potezami. S svojo voljo do dela, poštenostjo, profesionalizmom, sr?nostjo, strastjo, hrepenenjem po uspehu in požrtvovalnostjo sta dodala svoj koš?ek v mozaik velikega Milana, ki je v njihovih letih osvojil dva Scudetta, dve ligi prvakov in ni? koliko mednarodnih pokalov. Neko? je Rino dejal: »Vsi mislijo, da lahko te?em neumorno po svoji volji, vendar jaz trpim kadar te?em, a ustavim se ne nikoli.« Res se ni nikoli ustavil, igral je kljub pretrganim križnim vezem, kljub bolezni, ki je ogrozila njegov vid, kljub neštetim ranam in vedno je "tekel" le za Milan. Pippo Inzaghi ni nikoli nehal verjeti, da lahko doseže gol, vse do zadnje sekunde. Leta 2003 je v polfinalu proti Ajaxu dosegel gol nekaj sekund pred koncem tekme in popeljal Milan v finale Lige prvakov. Nov naslov smo kasneje osvojili po enajstmetrovkah proti Juventusu.
Na njihovi poslovilni tekmi v nedeljo proti Novari sem bil pri?a solzam, žalovanju, hvaležnosti in ve?ni podpori našim legendam. Osebno ne vem, kakšne ob?utke ?utiš pri ogledu finala Lige prvakov tik ob igriš?u, vendar morajo biti presneto podobni tem, ki sem jih ob?util 13. maja 2012 na San Siru. Tokrat ni bilo število gledalcev, ki je dalo ?ar dragocenim trenutkom slovesa na stadionu, temve? mo? emocij, ki smo jih navija?i predajali in prejemali od naših ljubljencev. Opaziti je bilo tiso?e ganjenih navija?ev, vsi po vrsti so ?akali na najmanjši možni razlog, da bi ponovno zaploskali in bodrili igralce, ki so se poslavljali in v zadnjem desetletju dali vse kar so imeli na razpolago v sebi – za nas, navija?e.
Tokrat smo spet zahtevali gol, klicali smo ga, hrepeneli po njem in na koncu smo ga tudi do?akali: zmagoviti in tudi zadnji gol Pippa Inzaghija v rde?e-?rnem dresu. Še sedaj ne vem, ali bi se veselil, ali spustil kakšno solzo, kajti takšnih emocij navija?i ob golu igralca ne bomo nikoli ve? ?utili. Mogo?e podobne, vendar enake sigurno ne. Pippo in Rino sta edinstvena igralca, od ostalih sta se razlikovala po tem, da sta VEDNO igrala s srcem.
Hvala Profesor Clarence, hvala Sandro Veliki, hvala Rino za tvoje srce, hvala Super Pippo za tvojo zadnje darilo, ki je prišlo ob najlepši uri, s Scudettom ali brez njega, HVALA!
"Na igriš?u bojevnik...v življenju ?lovek pravi. Rino ? rde?e-?rno."