V nedeljo 2.3.2014 smo se zgodaj zjutraj odpravili na tekmo Milan – Juventus. Zbrali smo se ob 6:30 na Rudniku v Ljubljani. Po prvih stiskih rok in pozdravih smo se usedli na avtobus in se napotili proti Milanu. Ker je bil to moj prvi ogled tekme je bilo prisotno precej pozitivne nervoze in ogromno pri?akovanje. Potem, ko se je avtobus po postankih povsem napolnil, smo bili kon?no pripravljeni za pot proti prestolnici Lombardije. Že zgodaj se je kakopak za?elo z degustacijo vina, pri ?emer je bilo še posebej lepo poskrbljeno za pripadnice ženskega spola, saj je samo za nas Anej pripravil muškat.:) Kmalu je posledi?no seveda minila tudi prvotna sramežljivost, ki sva jo imeli obe sosedi na sedežih in s kolegico Lavro sva se kon?no zapletle v pogovor. No, pred mano je sedela tudi Nina, ki pa je med drugim poskrbela tudi za okrep?anje, saj je pripravila muffine v barvah Milana (odli?ni). Pobirale so se seveda tudi stave, kjer nas je bila ve?ina optimisti?no razpoloženih. Kon?no mi je uspelo spoznati ekipo AC Milan Slo in prekiniti zgolj internetno spoznavanje.
Vožnja je trajala in trajala, od postanka do naslednjega postanka, vse z zvo?no podlago rock komadov (hvala tistemu, ki je prinesel ta CD :D)..no kon?no smo okoli 15 ure prispeli v Milano, kjer me je že na avtocesti osupnil pogled na magi?ni San Siro. Peš smo krenili proti centru Milana, natan?neje proti katedrali Duomo, kjer smo se razkropili in se dogovorili, da se dobimo pri vhodu za metro.
Nekateri so odšli že proti štadionu, ostali smo se odpravili po Milanu. Za uspešno vodenje in prijaznost, da sta me sprejela v njuno družbo se iskreno zahvaljujem Perotu in Davorju. Odšli smo v Milan Store, kjer smo zaradi gne?e nekaj ?asa morali ?akati pred vrati, potem pa smo se kon?no odpravili v rde?e-?rni svet trgovine. Po vsej zmedi, kjer bi najraje v vre?ko vzel vsako rde?e-?rno stvar je vsak izbral najljubše artikle in odpravili smo se naprej.
Ker smo bili že malo la?ni smo z veliko truda našli relativno »poceni« restavracijo, kjer so nas pozdravili z 2€ zgolj za prosto mizo. Potem, ko smo se okrep?ali z italijanskimi picami, smo se odpravili še mimo trgovin, kjer bi za ceno ene obleke dobil že kak cenejši avtomobil in po?asi krenili nazaj proti zbirnemu mestu. Ko smo se vsi zbrali smo se odpravili na (mo?no poln) metro in se odpeljali proti San Siru. Po izhodu iz metroja smo hodili kar nekaj ?asa, ko smo kon?no prispeli do našega avtobusa pred štadionom, kjer so se razdelile karte in sledilo je nestrpno ?akanje na tekmo. Skupina nas, ki smo imeli karte na Curvi, je ?ez nekaj ?asa po?asi krenila proti štadionu. Po nekaj minutah ?akanja v vrsti je prišlo do dolo?enih težav s kartami. Nekaj nas niso želeli spustiti na štadion..pomagal ni niti pogovor s »prijazno« gospodi?no za okencem. Nekateri smo že držali za glavo in videli najhujše, drugi pa so verjeli v Aneja. Slednji so imeli prav, saj se je Anej vrnil s pravimi kartami in kon?no smo lahko še pravo?asno vstopili. Mislim, da se lahko v imenu nas, ki smo se že bali, da ne bomo mogli na tekmo, res iz srca zahvalim Aneju, da je vse uredil.
Povzpeli smo se po stopnicah in potem…prvi pogled na notranjost San Sira. Veli?astno, ?lovek bi najraje tam kar živel. Zagotovo trenutek, ki ga vsak milanista, ko prvi? stopi na tribune tega štadiona nikoli ne pozabi. Sedeži so bili odli?ni, pogled na igriš?e odli?en, okoli nas sami milanisti…ko vidiš vse te ljudi, ki so kot ti oble?eni v rde?e-?rne barve se res po?utiš kot, da si z vsemi eno. Po branju enajsterice, kri?anju imen nogometašev Milana in žvižganje Juventusovim (najbolj Pirlu), se je po?asi bližal pri?etek tekme. Nekaj povsem druga?nega je tekmo gledati v živo kot pa na televiziji. Kon?no doživetje navijaških pesmi tudi v živo na San Siru in ne zgolj preko TV ekrana, zares poseben ob?utek. Igrali smo odli?no, na žalost je manjkal samo gol. Zapravili so toliko priložnosti, da nobeden na tribuni ni mogel verjeti kaj se dogaja. Besedni zaklad italijanskih kletvic se je zagotovo nadgradil na novo stopnjo. V nogometu pa to žal najve?krat pomeni, da boš v zameno ti tisti, ki boš dobil gol in tako je tudi bilo. Razo?aranje po prejetem golu je bilo seveda ogromno, še posebej po toliko zapravljenih priložnostih. Med tekmo je prispelo tudi sporo?ilo, da sta se dva ?lana slikala z Zaccardom, no na sre?o smo na koncu izvedeli, da jima je uspelo ujeti tudi Adriana Gallianija, kar pa je zares izjemno.
V drugem pol?asu je po priložnosti Polija in na žalost tudi njegovi poškodbi, igra malce padla. Dobili smo še en gol in upov o preobratu je bilo konec. ?eprav so nekateri za mano v sarkazmu po vstopu Robinha govorili »Robinho doppietta!« in poskrbeli za nekaj smeha, je bilo jasno, da tokrat pa? ni bil naš dan. To je ne nazadnje potrdil tudi sam Robson, ki je v svojem stilu na koncu tekme zapravil ?isti »zicer«. Si pa bosta zagotovo tekmo zapomnila tudi Pirlo in Conte, ki sta bila deležna ne ravno prijetnih skandiranj s strani celotnega stadiona. Po zadnjem žvižgu je bilo seveda povsod prisotno razo?aranje, težko sprejmeš dejstvo, da izgubiš po taki igri in toliko zgrešenih priložnostih. Vendar tako se je tekma odvila, fantje so vseeno pokazali, da so se kljub vsem težavam v letošnji sezoni, sposobni ve? kot enakovredno kosati z njimi, zato se je ekipi na koncu namenil tudi aplavz.
Ko se odpravljaš nazaj po stopnicah in proti avtobusu, jasno po ravnokar kon?ani tekmi ?utiš grenkobo poraza, vendar ko se ozreš in zagledaš to enormno množico ljudi, ki je odeta v enake barve kot ti, ki ?uti enako kot ti, ki diha Milan kot ti..veš, da gredo v tem trenutku vsi skozi prav enake ob?utke kot ti, kar bole?ino vendarle malo omili. Skupaj ne le ob zmagah ampak tudi ob porazih.
Prišel je ?as odhoda domov. S spremljavo in usmerjanjem italijanskih policistov smo se kon?no prebili iz gne?e in se odpravili proti Sloveniji. Nekateri izmed nas nismo ravno uspešni pri spanju na avtobusu, zato je pot nazaj malce »zlomljena«, pripomogel ni niti sam rezultat tekme, vendar tudi to je ?ar takšnih odprav. Na stavnici nobeden ni pravilno napovedal rezultata, tako da si tudi nih?e ni prislužil verjetno kar lepega kup?ka nagrade. Kakorkoli, v Ljubljano smo prispeli okoli 6h-7h ter se napotili vsak svojo pot.
Kaj re?i za zaklju?ek. Zagotovo eden izmed najlepših dogodkov v življenju navija?a. Mislim, da prve tekme in ob?utkov ob tem resni?no ne pozabiš nikoli. Kar naredi izkušnjo še bolj posebno pa so zagotovo tudi ljudje. Tako bi se na koncu rada res zahvalila prav vsem, ki so šli na to tekmo za super družbo in prijaznost ( še posebej Perotu, Davorju, Lavri, Nini, Andražu za prevoz in seveda tebi Anej, ki si me ob vsem ostalem tudi kon?no spravil na tekmo;) ). Zagotovo se še vidimo.
Tako da, ?e ima še kdo pomisleke ali bi se odpravil na tekmo z Klubom navija?ev AC Milan Slovenija, sedaj povem, naj preneha razmišljati in se ob prvi priliki s to odli?no družbo odpravi na tekmo in doživi te posebne trenutke v rde?e-?rni druš?ini.
Forza Milan!
uv.