CIAO, ADRIANO GALLIANI!

Letni obisk AC Milan Slovenije v VIP prostorih San Sira

Tako kot lani, je tudi letos AC Milan v svoj goste na San Siru povabil nekaj predstavnikov navijaških klubov, kjer sledi slikanje z igralcem ter izjemna postrežba v stilu »all you can eat« v prestižnih prostorih Sala-executive.

Lani se je naš predstavnik Anej Škerl, uspel sre?ati z veliko legendo Milana, Marcom van Bastnom.
Letos nam je AC Milan, nekoliko nepri?akovano in precej radodarno namenil dve mesti, ki sva jih zasedla »presidente« Davor Krepfl in jaz Peter Plut, kot podpredsednik.

?e sva še v centru mirno sedela na stolih za dva evra (op.: za sedenje v restavracijah, lokalih je v Milanu redna praksa zara?unanavanje takšnih banalnih stvari), jedla margerito in pila coca-colo, sva se bolj kot se je bližala ura tekme po?utila nemirno. Vedela sva namre?, da to ne bo samo tekma in derbi z Juventusom: tokrat bova deležna ne?esa, kar se ne zgodi vsakomur.

Malo pred osmo uro naju je Anej peljal do enega izmed boxov za prodajo vstopnic, kjer smo spoznala predstavnika enega izmed italijanskih klubov navija?ev, starejšega gospoda Brunota, ki se nama je pridružil na tem dogodku.
Predstavnik AC Milana nam je dal podrobna navodila kako vse skupaj poteka, kasneje pa naju je po standardnem pregledu pred vrati stadiona, pripeljal do fotografa, s katerim smo šli še ?ez eno fazo pregledovanja vstopnic, saj sva s tem vstopila v poseben del stadiona, kjer si deležen posebnih ugodnostih.
Dekleta AC Milana so nama zavezala posebne zapestnice, ki so nama kasneje omogo?ali, da si postreževa s hrano in pija?o ter ponoven vstop v prostor med samo tekmo in po njej.
Zatem smo se skupaj s fotografom odpravili v notranjost, kjer smo po?akali pred zaprtimi vrati. ?akali smo kar nekaj ?asa na signal varnostnika, ki nas bi spustil v prostor za slikanje.
Med tem ?asom sva skušala razpoznati kakšen obraz, toda zaman. Kasneje je s ?eto varnostnikov mimo naju prišel Galliani, Balotellijeva punca Fanny in veliko število drugih pomembnežev, ki jih nisva uspela prepoznati, saj je vse potekalo prehitro.

Kmalu zatem sva slišala s stadiona tisti znani komad odštevanja, preden igralci pridejo na igriš?e na ogrevanje, kar je pomenilo, da se ravno z najve?jo zvezdo ne bova uspela spoznati in slikati, saj so bili igralci v glavnem že na igriš?u.
V tem ?asu je varnostnik pred vrati prikimal in spustili so nas v prostor, kjer sva lahko na hitro ujela hrbte nekaterih naših igralcev, le Ameliji se ni mudilo in je po?asi stopal iz sla?ilnice in si nadeval rokavice. Pred vrati, ki vodijo v sla?ilnico je stal varnostnik, ki je bil precej strog in si kaj dosti nisva uspela ogledati, saj je stalno opozarjal na razdaljo.
Še vedno sva ?akala na igralca, medtem je v prostor stopil Seedorf, ki sva ga lahko videla na nekaj metrov, kmalu zatem pa je proti nam prišel dolgolasi mož, za katerega sva najprej potrebovala trenutek in tako spoznala Zaccarda. Fotograf je nekajkrat pritisnil sprožilec, nato pa je Zaccardo podelil avtograme ter odšel, nas pa so napotili v prostor s hrano in pija?o.

Postregla sva si z najrazli?nejšimi specialitetami italijanske kuhinje, vsak zvrnila kozarec piva, si ogledala nekaj minut ogrevanja, nato pa sva morala ploš?ad, kjer sva si pobližje ogledovala igralce pri ogrevanju zapustiti in oditi na svoj prostor nadstropje višje.

Ko sva se po stopnicah povzpela na tribune sva najprej prišla do ?astne tribune, videla nekaj Milanovih in nasprotnikovih predstavnikov ter nato odšla do najinih sediš?, ki so bile v kotu stadiona, kjer je že sedel prej omenjeni kolega Bruno. Skupaj smo spremljali igro, se jezili, navijali, upali na najboljše, toda žal je na koncu pol?asa sledil hladen tuš in grenko spoznanje, da je na najini tribuni ve?ina juventinov.
Po pol?asu sva ponovno odšla v 'sala-executive', kjer sva si ponovno postregla z odli?no pasto, spila nekaj pija?e in ponovno odšla na svoje sediš?e, skozi ena vrata sva spet opazila Fanny, toda Maria žal ni bilo na vidiku. Tako sva raje ostala pri pasti in ostalih dobrotah.

Najina sediš?a so bila razmeroma dale?, zato sva zamudila nekaj trenutkov drugega pol?asa in priložnost Polija. Kasneje sva ga iz neposredne bližine, na žalost, videla na nosilih.
Brunota na svojem mestu ni bilo ve?, kot da bi slutil in vedel, da nas ?aka še eno neprijetno doživetje v drugem pol?asu. Tevez je lepo zadel, ponovno sva žalostna in razo?arana obnemela ob pogledu na juventine, nato pa upala na vsaj ?astni zadetek.
Žal ni bilo sre?e, saj smo na koncu zadeli še vratnico in tekmo sva tako sklenila z »?e ne gre v gol, pa? ne gre«.

Po tekmi sva še enkrat upala na pasto, toda prišla sva na razne narezke in tortice, saj so kot kaže s toplimi jedmi zaklju?ili. Vse je bilo vrhunsko in ko sva se milo re?eno najedla pred vožnjo domov, sva opazila, da kar nekaj ljudi ?aka pred nekimi vrati v prostoru. Sklenila sva da po?akava, saj sva imela še nekaj ?asa do odhoda domov in poskušala sva ujeti kakšnega igralca ali koga drugega.

Kmalu je prišel Galliani, ki je skupaj z navija?i poziral. Hitro sem se postavil k njemu ga potrepljal po ramenih, ob ?emer so hitro reagirali varnostniki in mi dali vedeti, da on ni ravno Zaccardo. Zaradi šoka Presidente ni uspel fotografirati, kljub neštetim bliskavicam ostalih, slike nisem dobil. Tako sva ostala praznih rok, kljub temu, da sva bila tako blizu… Sam pri sebi sem si rekel, da nekaj morava dobiti preden greva, zato sva vztrajala.

Galliani je odšel skozi vrata v višje prostore, toda midva sva vztrajno ?akala, da ujameva še koga.
Kmalu se Galliani vrne, mislim da pred njim še enkrat vstopi Fanny, že pred tem sem si v žepu odprl flumaster in bil pripravljen na velik napad.
Vedel sem da lahko uspe, samo ?e bom dovolj hiter, saj je bilo takih kot sem bil jaz še kar nekaj. Pri?akoval sem obrambo varnostnikov, zato sem flumaster takoj ponudil v roko, Adriano ga sprejme, se nasmehne in si vzame ?as, si nadane o?ala (!), po?aka da si odpnem jopico, pod katero sem imel dres in prijazno podpiše dres z »Adriano Galliani«, nakar se mu v šoku zahvalim. Davor, tako kot ostali, dogodek slika, toda zaradi živ?nosti, napetosti in nekaj težav s fotoaparatom slika ni uspela in je žal romala v koš.
Galliani odide proti izhodu, toda midva za njim, odlo?ena da dobiva še eno sliko. Davorju re?em za fotoaparat, da dobiva vsaj eno sliko in bo tudi on deležen ne?esa iz te nepozabne dogodivš?ine. 

Adriano se ustavi tik pred izhodom, Davor stopi do njega, naredim dve sliki, prva je bila tako kot prej neuspešna, druga je na približno uspela. Razlog spet živ?nost, pritisk varnostnikov, nekaj nastavitev na fotoaparatu… Gospod z zlato kravato je zatem kmalu odšel, tako da sva se morala zadovoljiti s tem kar sva imela.

Vse se je dogajalo zelo hitro in vse se je zgodilo v trenutku. Kako težko je bilo priti do Gallianija ob vsaj dveh, treh varnostnikih in kako vsiljivo sva na ?as delovala ob tem nima pomena in se na to nisva ozirala, saj si v tistem trenutku v drugem svetu, saj pred tabo stoji oseba in takšna avtoriteta kot je Adriano Galliani, ki ima vse niti tvojega kluba v rokah, se v tistem trenutku zaveš, da brez slike, avtograma enostavno ne smeš oditi. Storiti moraš vse da ti uspe, ?eprav se je to na samem za?etku ob velikem številu varnostnikov zdela misija nemogo?e.

Uspelo nama je oboje, pika na i bi bila skupna slika, ampak kot že re?eno, vse se je dogajalo prehitro in zadovoljna sva odšla proti avtobusu z dvema velikima trofejama, manjkal je le pravi rezultat…

Spomin na zlato kravato, bližnje sre?anje s tako pomembno osebo bo obema ostal nepozaben. 

Avtor: Peter Plut

GRAZIE AIMC!

Vse slike si lahko ogledate na našem FB foto albumu: FOTOGALERIJA