Moramo se razlikovati od ostalih
Mi smo tisti, ki se prerodimo iz lastnega pepela
Avtor kolumne Federico Cedraro je opisal svoja ?ustva in razmiljenje. Dovolj je bilo stokanja, dovolj je bilo blatenja. Razumeti moramo, da nam mediji ne bodo pomagali. ?as je da stopimo skupaj. Moramo verjeti. Moramo upati.
Svojih barv se nikoli ne zanika, predvsem v ?rni usodi ne. Barve vedno ostajajo iste in naa ljubezen do njih prav tako. Ena vera je za vekomaj: menjajo se igralci in vodstvo, toda Milan bo bil za nas vedno Milan.
Teko je oceniti in doumeti kaj vse smo vrgli pro? in teko je gledati naa srca, ki krvavijo. Pie vam nekdo, ki ima vozel v grlu in skorajda pie pogrebni govor oz. govor skrivnostnega izginotja. V naslednjih vrsticah bom opisal ta ob?utek, ?eprav ne bo lahko.
Navija?i imamo skupni sentiment, ki je dnevne narave. Fantje, dekleta, dame in gospodje, danes ne razumemo te situacije, v kateri smo odvrgli oroje. Vsi mi, ki ljubimo "Il Diavolo", se spominjamo druga?nega Milana, zagotovo druga?nih igralcev, toda predvsem globljega pomena kluba, ki se je sedaj razvrednotil med vse zemljepisne irine.
Biti Milanista je vedno pomenilo nekaj ve?, ne glede na zmage in poraze. Navijati za te barve je vedno predstavljalo nekakno prilonost za ve?nost, ker mi nismo nikoli znali na lahek na?in obupati. Prav nasprotno gospe in gospodje. Na stoletni roman je sestavljen iz neverjetnih zmag, hudih porazov in predvsem zmonostjo odziva v najhujih tesnobah. Vedno smo odgovorili z odlo?nostjo in izjemno mo?jo, ki je niste videli e nikjer drugje. Ognjene barve, duh "Casciavit" in hudi?eva 100 tiso? glava mnoica na Camp Nou: biti "Rossoneri" je vedno predstavljalo preporod po polomu.
Obstajajo osebe, ki so navijale za Milan brez lovorike 40 sunih let in z nami so nekateri, ki so zanj navijali v Serie B. Navija?i, ki so spremljali osvojitev Mitropa Cup-a z istim ponosom, ki so ga imeli ob dominaciji svetovnega nogometa. "Il Diavolo" je neke vrste privilegij, za katerega smo se skoraj brezpogojno opustili. Vedeli smo da bo ta vira prisotna v dobrem in v slabem. Vera, ki nam vedno daje razlog za upanje.
Upati na povratek, upati da bomo vse te nae lepe zgodbe e presegli. So ljudje, ki so videli Hateley-a uni?iti Colovatija, ali pa Weah-ja z lobom premagati Peruzzija. Videli so certifikat Zorra Bobana, ki je z neverjetnim povratkom prinesel Scudetto, katerega je podpisal Zaccheroni. Od Liverpoola do naslednjega Liverpoola, od Boce do naslednje Boce. Od povratka post Old Trafforda, ki sta ga podpisala Kak in Seedorf. O maju 1994 in o okamenelem obrazu Cruijffa ne bomo niti govorili. Spet je bila tu slika s prekletim pokalom!
To je vedno bil Milan: imperij in na?in ivljenja, ki se je vedno prenaal do kapetana do kapetana, podobno kot od o?eta do sina. Socialni status, mentalen in predvsem druga?en od vseh ostalih. Zakaj? Zato, ker mi smo bili vedno edinstveni! To je moje obalovanje, videti vse nas skupaj, ki smo se homologirali med ostale. Kroimo ujeti, napadeni in zatrti. Uni?ujejo nas novice medijev, sedimo brezupno in nimamo jasnih ciljev. Ne, to ne more predstavljati naega ponosa do teh barv, naa zgodovina si zaslui ve?.
Zaslui si prenovo, enotnost, linearno in novo pot po kateri bomo za?eli vsi veslati v isto smer. Ne smemo se razdeliti v klane in se nemo?ni izgubiti v limbu. Potrebno je izbrati najprej ?loveka, ele nato pa profesionalca. Moramo si pustiti prostor za napredek, brez da bi izgubljali svojih posebnosti.
Biti milanista je vedno predstavljalo nekaj ve? in to si moramo zapomniti. Predvsem pa moramo za?eti znova. Ljudje Milana smo se vedno prerodili iz lastnega pepela. Nobena no? ni tako dolga, da nam bo prepre?ila ponovno zagledati sonce.
Kolumno smo za vas iz italijan?ine prevedli v Klubu navija?ev AC Milan Slovenija